Mar 31

Svet je v recesiji. Evropa je oziroma bo morda celo v daljši depresiji. Države Centralne in Vzhodne Evrope (vključno s Slovenijo) so bile še včeraj “največja priložnosti za rast”, danes pa so “največje tveganje za padec”. Čakajo nas propadi podjetij zaradi padca prodaje in izvoza, zaradi prevelike zadolženosti, zaradi izgub na podlagi tečajnih razlik itd. Jasno nam je, da se temu ne bomo izognili.

 

Vsak posameznik, podjetje, ter celotno slovensko gospodarstvo in slovenska družba si želimo, da bi bile izgube čim manjše in katarza čim bolj kontrolirana. Želimo si, da bi bil na koncu povratek v konjunkturo čim lažji. Želimo si, da bi med krizo izkoristili priložnosti in ustvarili še boljšo osnovo za naprej. Za razvoj ne le gospodarstva, ampak celotne družbe.

 

Kriza bo enkrat minila, prej ali kasneje, seveda – po mojem pa velja izpostaviti tezo, da bo minila prej in lažje, če bomo dosegli sodelovanje različnih subjektov – vlad, podjetij, bank, elementov civilne družbe, medijev in drugih.

 

V povezavi s tem se mi zdi eno najpomembnejših razmerij tisto med mediji in gospodarstvom. Pravim razmerje, saj o nekem sodelovanju ni mogoče govoriti (med mediji in državo seveda tudi ne, ampak tu je zaradi razlik med posameznimi mediji še teže govoriti o enotnem odnosu). Vpliv medijev na javno mnenje ter s tem na razpoloženje v gospodarstvu in širši družbi pa je velik.

 

Zakaj je to pomembno v zvezi s krizo? Enostavno: če želimo družbo pripeljati ven iz krize (pa naj govorimo o kratkoročni krizi ali pa o dolgoročnem razvoju), sta možna dva načina: da vsak igra samo svojo vlogo (dostikrat v odkritem nasprotovanju drugim in v sledenju lastnih interesov) in družba deluje na predpostavki, da vsota individualnih interesov prinese najboljši rezultat. Ali pa, da akterji sodelujejo in s tem dosežejo še boljši rezultat. Z drugimi besedami – moja teza je, da v družbenem razvoju sodelovanje prinese več kot le vsoto posameznih delov; v individualizmu pa se niti te vsote ne doseže, saj se določena dejanja med seboj (ker so z nasprotnim predznakom) izničijo. In menim, da je pristop medijev preveč individualen, s premalo odgovornosti za družbeno vlogo, ki jo imajo. S premalo truda za skupen, pozitiven razvoj namesto senzacionalističnega poročanja o vsakodnevnih, kratkoročnih problemih.

 

Razmerje med mediji in gospodarstvom (oziroma med novinarji ter uredniki in odločevalci – “decision makerji” v gospodarstvu) se mi zdi podobno patološkemu razmerju med dvema zakoncema. Naj razložim.

Američan dr. Harville Hendrix, bivši profesor psihologije, utemeljitelj novih teorij na področju zakonskega svetovanja ter avtor uspešnice “Getting the love you want” – kar bi za našo analogijo lahko spremenili v “Getting the RESULTS you want” – klasificira stile zakoncev v dve kategoriji: “nevihte” in “želve”.

 

Stil nevihte je, da postane v primeru napetosti in krize gostobesedna, glasna, agresivna – želi se pogovarjati o podrobnostih, želi izraziti svoje mnenje ter svoja čustva. Želi biti slišana, upoštevana. Želva v svojem stilu reagira seveda tako, da se umakne v svoj oklep in se ne premakne. To povzroči še večje divjanje nevihte, ki se počuti ignorirano, ter še globlji umik želve. Razmerje se spremeni v negativno spiralo, ki postane patološka, marsikdaj pa želve razvijejo dodaten obrambni mehanizem, da od časa do časa napadejo nazaj in “šavsnejo” po nevihti.

 

Ne vem, ali vas to kaj spominja na odnose med mediji in gospodarstvom – mene že. Medijska nevihta, podprta s potrebo, da kaj “pomembnega” objavi vsak dan, da bi obdržala interes javnosti, divja vedno bolj. In gospodarstveniki in drugi, ki jih ta nevihta napada, da bi izvabila informacije, povejo v svojih izjavah in intervjujih vedno manj in manj (vsaj resnice). To, da se s tem slabša kakovost medijev (predvsem nekaterih), me pri tem moti, ampak to ni moja stvar.

 

 

Precej bolj pa me moti – ker smo v krizi in v krizi se pojavljajo priložnosti – da se s tem onemogoča družbeni dialog, v katerem bi morali imeti ravno mediji pomembno vlogo! Če želimo kot družba, kot država izkoristiti priložnosti, ki se nam ponujajo, bi morali delati malo bolj skupaj. Za medije to pomeni, da bi morali omogočati zavzemanje stališč družbe do razvojnih vprašanj. Dolgoročnih vprašanj, da se razumemo. In ta stališča bi morali argumentirati (ali pa vsaj soočati argumente drugih).

 

Moram reči, da tega ne vidim – ne zasledim nobene rdeče niti, nobenega strinjanja medijev o nobenem razvojnem vprašanju, nobene prevladujoče večine, ki bi do problemov na primer energetske učinkovitosti, socialnih procesov v družbi, produktivnosti v gospodarstvu, razvoja znanosti in tehnologije ter razvoja šolstva zavzela argumentirana in jasna stališča. Tovrstna usklajena stališča so v gospodarstvu veliko hitreje in laže dosegljiva. Odločevalci in strokovnjaki, ki imajo stališča in poznajo argumente, večinoma v nevihti ne pridejo do izraza. In cela družba zgublja priložnosti.

 

Če se vrnemo na analogijo zakoncev: psihologi seveda poznajo načine, da se negativna spirala neviht in želv zaustavi in morda celo obrne. Da bi to dosegli, se mora nevihta naučiti, kako malo popustiti in izvabiti želvo iz oklepa. Želva se nauči, kako biti del (včasih razgibanega) dialoga brez umika v oklep, kako dejansko poslušati in sodelovati.

 

Zakaj sploh pišem o tem? Zakaj sedaj? Po mojem zato, ker je treba poudariti,, še posebej v recesiji, da imamo pred seboj velike priložnosti! Ker so priložnosti sedaj morda večje, globlje, bolj daljnosežne kot včeraj ali jutri. Ker je pomembno, da se sedaj postavi prave temelje za prihodnost.

 

Naš Azimut poskuša razumeti, da ima kot medij neko vlogo – ampak tudi, da lahko izbere svoj stil. Poskuša biti konstruktiven do svojih bralcev, odločevalcev v slovenski družbi. Tokrat govori o vrednotah istočasno, ko govori o krizi – kajti vrednote so ena od trdnih osnov, ki je za preživetje krize pomembna. Govori o človeku, ko se osredotoča na vprašanje dopustov managerjev v času krize. Govori o korporativnem upravljanju, odgovornosti in posledicah – kot eni od osnov uspešne, etične, odgovorne družbe. Govori o komunikaciji, o razvoju ljudi, o šampionih. Če dobro pogledate, govori cel Azimut pravzaprav o priložnostih, ki so tu in ki jih lahko izkoristimo.

 

Ko želve niso sredi nevihte, prilezejo iz oklepa in se pričnejo vključevati v dialog. Če nevihta to spozna in ve, da lahko pričakuje konstruktiven pristop po nekaj minutah miru, se lahko sprosti in malo počaka. Lahko razmisli o dolgoročnih ciljih in žrtvuje kak kratkoročni (čustveni) impulz. Kaj ni to boljši načrt? Če lahko želva premaga lastno naravo, jo lahko nevihta tudi? Si znata oba vzeti čas in gledati v prihodnost, ne pa le en meter pred nosom?

 

Glejmo bolj dolgoročno. Pogovarjajmo se o velikih desetletnih razvojnih projektih, ne pa le o takojšnjih problemih. Bodimo bolj konstruktivni. Izkoristimo priložnosti. Kjer je le mogoče, jih izkoristimo skupaj. To je naša skupna odgovornost.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za komentiranje moraš biti prijavljen.