Sep 21

Dragi bralci, Kot je znano, bom morda v kratkem dobil novo službo, in tu je dobro mesto, da vsem rečem iskrena hvala za čestitke in dobre želje ob tem začetku.

Ko sem se v zadnjih dneh (kot del krivulje učenja ob prevzemu novih nalog) pogovarjal z različnimi ljudmi, kaj so glavne težave v slovenski družbi, kajti na dotičnem mestu je pametno razumeti tudi širši položaj, mi je kot ena izmed idej na misel prišla spodnja zgodba iz najboljše zabavne ZF literaturi vseh časov – vsaj po mojem mnenju :-) – Štoparskem vodniku po galaksiji.
Glavni junaki med drugim srečajo tudi rahlo čudno vesoljsko “Barko B”, ki pluje po vesolju, na krovu pa nosi zamrznjenih petnajst miijonov ljudi, tretjino prebivalstva planeta Golgafrincham. V pogovoru se izkaže, da je Barka B ena izmed treh, ki naj bi prepeljale celotno golgafrinchamsko prebivalstvo iz planeta, obsojenega na propad, na nov svet. O tem, kakšna katastrofa je doletela domač planet, imajo kapitan, prvi on drugi oficir različne zgodbe (od trka s soncem do velikanske ponorele zvezdne koze, ki naj bi požrla planet)… Tako kapitan kot oficirji izgledajo rahlo zmedeni.
Po vesolju plujejo že več let in čudno se jim zdi, da ne zmorejo stopiti v stik z barkama A in C. Na Barki A naj bi bili vsi golgafrinchamski voditelji, veliki umetniki, znanstveniki – skratka vsi zelo sposobni, uspešni ljudje. Na Barki C naj bi bili ljudje, ki znajo dejansko izdelati, narediti stvari, inzenirji, mizarji, kuharji in podobni. Na njihovi, Barki B, pa so vsi ostali, tako rekoč “posredniki” – svetovalci, marketinški strokovnjaki, iztrošeni TV producenti, frizerji, prodajalci rabljenih avtomobilov itd. Ko so odhajali z domačega planeta, so poslali barko B na novi planet prvo z razlago, da odhajajo prvi, da bodo nov planet pripravili za vse prebivalstvo.
Zgodba se seveda konča z ugotovitvijo, da je načrt, da na novi planet ne bodo ravno pristali, ampak hmmm, strmoglavili, kajti tako je celotna zadeva zamišljena. Za to obstaja tudi razlog, ki se ga kapitan prav težko spomni, namreč… da so vsi skupaj na barki B zgolj en kup nekoristnih prismojencev. Očitno so jim na domačem planetu natvezili zgodbo, da so se znebili celega nekoristnega dela prebivalstva.

Vsak dan tudi mi srečujemo ljudi iz Barke B. Ne znajo kaj dosti ustvariti, prispevati družbi. Pravzaprav jim manjka znanja. Več ali manj znajo govoriti, dvomiti, širiti cinizem, manipulirati – vse pravzaprav bolj kot obrambni mehanizem. Ne zaupajo niti sebi (manjka jim samozavesti) niti si ne upajo zaupati drugim. Zato marsikdo izmed njih poskuša predvsem vleči čim več niti, držati oblast, imeti kontrolo. Da ne bi kdo drugi ugotovil, da je nepotreben. Tem ljudem ustreza razpredati slabe informacije in mnenja o drugih, kajti tako se za trenutek počutijo boljše, kot pa globoko v sebi čutijo, da so.

Tudi na pomembnih položajih sedijo: prestrašeni, da ne bi kdo opazil, da so nesposobni, ustvarjajo probleme, ki jih nihče razen njih ne more rešiti. Skrivajo informacije, na podlagi katerih bi se pravzaprav ugotovilo, da so rešitve jasne in enostavne, le pogumno jih je treba izpeljati. Dobri so postali v povezovanju s sebi podobnimi, ščitijo se med seboj. Čim dlje želijo ohraniti status quo, kar seveda povzroča zaostajanje za tistimi, ki se razvijajo – ampak tem, ki se krčevito oklepajo “svojega”, je to vseeno. To delajo tudi na račun kakovsti dela, rezultatov, na račun ciljev organizacije, v kateri delajo, na račun skupnosti, na račun naroda.

Na srečo so, četudi dostikrat zelo vplivni, v manjšini. Pokažimo in povejmo jim to – spoštljivo, a tudi odločno. Kajti kako dolgo jih bomo še prenašali, preden jih bomo morali izvoziti v kako drugo vesolje?

Poudarjam: po mojem mnenju danes, v težki situaciji, šteje le, kar dejansko narediš, premakneš, kar prispevaš, in nič drugega. Zdaj ni čas za oblast, vrtičke, pozicioniranja, ampak za napredek, dogovore, skupno pot in predvsem pot naprej. Pametno je biti na pozitivni barki. S takšnim razmišljanjem nam bo vsem bolje.

  • Share/Bookmark
Sep 12

Vse smo že slišali, vse smo že prebrali. O vsem smo govorili s
prijatelji. Obvladamo. V podrobnosti poznamo gospodarski položaj, banke,
javno upravo, politike in sindikate. Novinarji najdejo vse resnice;
strokovnjaki nam napišejo vse nasvete o podjetništvu, o vodenju, o
razvoju kadrov. Voditelji države (v vladi in opoziciji) imajo odgovore
na resne in težke probleme, in nam jih seveda (kar radi) tudi razložijo.

S tem sicer ni nič narobe, in enako je bilo leta 2007, pa 2002, in
1997. Poiskal sem si nekaj člankov in posnetkov od tedaj, in ugotovil,
ne boste verjeli, da smo že tedaj vse znali. Vse sami, ničesar več se
nam ni (bilo) treba naučiti. Obvladali smo vodenje podjetij, na
srečanjih bančnikov smo gostom iz tujine pojasnjevali, kako znamo delati
boljše bančništvo od njih, imeli smo najboljše načrte za črpanje
evropskih sredstev, pripravljali smo top projekte, odpirali slovenske
univerze. Da o super stadionih in najmodernejših trgovskih centrih sploh
ne izgubljam besed…

Ampak imam rahlo prikrit občutek, da ob tem, da vse vemo, nimamo
sreče. Pravzaprav imamo res smolo. Vsi projekti so se sfižili, manager
leta 2007 je obsojenec leta 2012. Pa tale Evropa – tudi ne dela tako,
kot smo se zmenili… Nočejo dati več denarja, le zakaj? Pa tako dobro smo
vse naredili. Tujega (znanja) nismo hoteli, svojega (ničesar) nismo
dali. Le zakaj nas ne želijo več podpirati?

V bistvu, veste, tale kriza v Sloveniji je gotovo zato, ker so drugi
vodili vse projekte. Ne pa mi, ali naši. Ampak drugi. Mi bi to naredili
bolje. Bistveno bolje!

No, ampak ne bomo. Zdaj je težka situacija. Kaj bi se zdaj
izpostavljali? Kar naj se kdo drug. Položaj je tako zavožen, da bo prav
zanimivo gledati, kako mu ne bo uspelo. He he… Pa saj ni važno. Saj so
vsi isti. Tako ali tako ne bo nikoli boljše. Čeprav … Če kaj, smo
dokazali, da se da na naš način poslabšati zadeve. Hmmm… ali bi potem
veljalo, da se jih da na kak drug način izboljšati?

V Piratih s Karibov, filmu z leta 2006, glavni junak, ko poskuša
prepričati drugega, da morata za skupni cilj delati skupaj, pravi:
»Edino, kar je pomembno, je to, kar človek (lahko) naredi in to, česar
ne more narediti«. Torej: brezkončno modrovanje po televizijskih
oddajah, časopisih in po pivnicah nam ne bo pomagalo. Če vse vemo in vse
znamo, če imamo najboljše profesorje, ni vredno piškavega groša. Tudi
izvoziti jih na žalost ne moremo, jih nihče ne bi maral…

Namesto tega bo treba kaj narediti. In ja, pravzaprav bo treba kaj narediti skupaj.

  • Share/Bookmark