Sep 12

Vse smo že slišali, vse smo že prebrali. O vsem smo govorili s
prijatelji. Obvladamo. V podrobnosti poznamo gospodarski položaj, banke,
javno upravo, politike in sindikate. Novinarji najdejo vse resnice;
strokovnjaki nam napišejo vse nasvete o podjetništvu, o vodenju, o
razvoju kadrov. Voditelji države (v vladi in opoziciji) imajo odgovore
na resne in težke probleme, in nam jih seveda (kar radi) tudi razložijo.

S tem sicer ni nič narobe, in enako je bilo leta 2007, pa 2002, in
1997. Poiskal sem si nekaj člankov in posnetkov od tedaj, in ugotovil,
ne boste verjeli, da smo že tedaj vse znali. Vse sami, ničesar več se
nam ni (bilo) treba naučiti. Obvladali smo vodenje podjetij, na
srečanjih bančnikov smo gostom iz tujine pojasnjevali, kako znamo delati
boljše bančništvo od njih, imeli smo najboljše načrte za črpanje
evropskih sredstev, pripravljali smo top projekte, odpirali slovenske
univerze. Da o super stadionih in najmodernejših trgovskih centrih sploh
ne izgubljam besed…

Ampak imam rahlo prikrit občutek, da ob tem, da vse vemo, nimamo
sreče. Pravzaprav imamo res smolo. Vsi projekti so se sfižili, manager
leta 2007 je obsojenec leta 2012. Pa tale Evropa – tudi ne dela tako,
kot smo se zmenili… Nočejo dati več denarja, le zakaj? Pa tako dobro smo
vse naredili. Tujega (znanja) nismo hoteli, svojega (ničesar) nismo
dali. Le zakaj nas ne želijo več podpirati?

V bistvu, veste, tale kriza v Sloveniji je gotovo zato, ker so drugi
vodili vse projekte. Ne pa mi, ali naši. Ampak drugi. Mi bi to naredili
bolje. Bistveno bolje!

No, ampak ne bomo. Zdaj je težka situacija. Kaj bi se zdaj
izpostavljali? Kar naj se kdo drug. Položaj je tako zavožen, da bo prav
zanimivo gledati, kako mu ne bo uspelo. He he… Pa saj ni važno. Saj so
vsi isti. Tako ali tako ne bo nikoli boljše. Čeprav … Če kaj, smo
dokazali, da se da na naš način poslabšati zadeve. Hmmm… ali bi potem
veljalo, da se jih da na kak drug način izboljšati?

V Piratih s Karibov, filmu z leta 2006, glavni junak, ko poskuša
prepričati drugega, da morata za skupni cilj delati skupaj, pravi:
»Edino, kar je pomembno, je to, kar človek (lahko) naredi in to, česar
ne more narediti«. Torej: brezkončno modrovanje po televizijskih
oddajah, časopisih in po pivnicah nam ne bo pomagalo. Če vse vemo in vse
znamo, če imamo najboljše profesorje, ni vredno piškavega groša. Tudi
izvoziti jih na žalost ne moremo, jih nihče ne bi maral…

Namesto tega bo treba kaj narediti. In ja, pravzaprav bo treba kaj narediti skupaj.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Za komentiranje moraš biti prijavljen.