Sep 21

Dragi bralci, Kot je znano, bom morda v kratkem dobil novo službo, in tu je dobro mesto, da vsem rečem iskrena hvala za čestitke in dobre želje ob tem začetku.

Ko sem se v zadnjih dneh (kot del krivulje učenja ob prevzemu novih nalog) pogovarjal z različnimi ljudmi, kaj so glavne težave v slovenski družbi, kajti na dotičnem mestu je pametno razumeti tudi širši položaj, mi je kot ena izmed idej na misel prišla spodnja zgodba iz najboljše zabavne ZF literaturi vseh časov – vsaj po mojem mnenju :-) – Štoparskem vodniku po galaksiji.
Glavni junaki med drugim srečajo tudi rahlo čudno vesoljsko “Barko B”, ki pluje po vesolju, na krovu pa nosi zamrznjenih petnajst miijonov ljudi, tretjino prebivalstva planeta Golgafrincham. V pogovoru se izkaže, da je Barka B ena izmed treh, ki naj bi prepeljale celotno golgafrinchamsko prebivalstvo iz planeta, obsojenega na propad, na nov svet. O tem, kakšna katastrofa je doletela domač planet, imajo kapitan, prvi on drugi oficir različne zgodbe (od trka s soncem do velikanske ponorele zvezdne koze, ki naj bi požrla planet)… Tako kapitan kot oficirji izgledajo rahlo zmedeni.
Po vesolju plujejo že več let in čudno se jim zdi, da ne zmorejo stopiti v stik z barkama A in C. Na Barki A naj bi bili vsi golgafrinchamski voditelji, veliki umetniki, znanstveniki – skratka vsi zelo sposobni, uspešni ljudje. Na Barki C naj bi bili ljudje, ki znajo dejansko izdelati, narediti stvari, inzenirji, mizarji, kuharji in podobni. Na njihovi, Barki B, pa so vsi ostali, tako rekoč “posredniki” – svetovalci, marketinški strokovnjaki, iztrošeni TV producenti, frizerji, prodajalci rabljenih avtomobilov itd. Ko so odhajali z domačega planeta, so poslali barko B na novi planet prvo z razlago, da odhajajo prvi, da bodo nov planet pripravili za vse prebivalstvo.
Zgodba se seveda konča z ugotovitvijo, da je načrt, da na novi planet ne bodo ravno pristali, ampak hmmm, strmoglavili, kajti tako je celotna zadeva zamišljena. Za to obstaja tudi razlog, ki se ga kapitan prav težko spomni, namreč… da so vsi skupaj na barki B zgolj en kup nekoristnih prismojencev. Očitno so jim na domačem planetu natvezili zgodbo, da so se znebili celega nekoristnega dela prebivalstva.

Vsak dan tudi mi srečujemo ljudi iz Barke B. Ne znajo kaj dosti ustvariti, prispevati družbi. Pravzaprav jim manjka znanja. Več ali manj znajo govoriti, dvomiti, širiti cinizem, manipulirati – vse pravzaprav bolj kot obrambni mehanizem. Ne zaupajo niti sebi (manjka jim samozavesti) niti si ne upajo zaupati drugim. Zato marsikdo izmed njih poskuša predvsem vleči čim več niti, držati oblast, imeti kontrolo. Da ne bi kdo drugi ugotovil, da je nepotreben. Tem ljudem ustreza razpredati slabe informacije in mnenja o drugih, kajti tako se za trenutek počutijo boljše, kot pa globoko v sebi čutijo, da so.

Tudi na pomembnih položajih sedijo: prestrašeni, da ne bi kdo opazil, da so nesposobni, ustvarjajo probleme, ki jih nihče razen njih ne more rešiti. Skrivajo informacije, na podlagi katerih bi se pravzaprav ugotovilo, da so rešitve jasne in enostavne, le pogumno jih je treba izpeljati. Dobri so postali v povezovanju s sebi podobnimi, ščitijo se med seboj. Čim dlje želijo ohraniti status quo, kar seveda povzroča zaostajanje za tistimi, ki se razvijajo – ampak tem, ki se krčevito oklepajo “svojega”, je to vseeno. To delajo tudi na račun kakovsti dela, rezultatov, na račun ciljev organizacije, v kateri delajo, na račun skupnosti, na račun naroda.

Na srečo so, četudi dostikrat zelo vplivni, v manjšini. Pokažimo in povejmo jim to – spoštljivo, a tudi odločno. Kajti kako dolgo jih bomo še prenašali, preden jih bomo morali izvoziti v kako drugo vesolje?

Poudarjam: po mojem mnenju danes, v težki situaciji, šteje le, kar dejansko narediš, premakneš, kar prispevaš, in nič drugega. Zdaj ni čas za oblast, vrtičke, pozicioniranja, ampak za napredek, dogovore, skupno pot in predvsem pot naprej. Pametno je biti na pozitivni barki. S takšnim razmišljanjem nam bo vsem bolje.

  • Share/Bookmark
Sep 12

Vse smo že slišali, vse smo že prebrali. O vsem smo govorili s
prijatelji. Obvladamo. V podrobnosti poznamo gospodarski položaj, banke,
javno upravo, politike in sindikate. Novinarji najdejo vse resnice;
strokovnjaki nam napišejo vse nasvete o podjetništvu, o vodenju, o
razvoju kadrov. Voditelji države (v vladi in opoziciji) imajo odgovore
na resne in težke probleme, in nam jih seveda (kar radi) tudi razložijo.

S tem sicer ni nič narobe, in enako je bilo leta 2007, pa 2002, in
1997. Poiskal sem si nekaj člankov in posnetkov od tedaj, in ugotovil,
ne boste verjeli, da smo že tedaj vse znali. Vse sami, ničesar več se
nam ni (bilo) treba naučiti. Obvladali smo vodenje podjetij, na
srečanjih bančnikov smo gostom iz tujine pojasnjevali, kako znamo delati
boljše bančništvo od njih, imeli smo najboljše načrte za črpanje
evropskih sredstev, pripravljali smo top projekte, odpirali slovenske
univerze. Da o super stadionih in najmodernejših trgovskih centrih sploh
ne izgubljam besed…

Ampak imam rahlo prikrit občutek, da ob tem, da vse vemo, nimamo
sreče. Pravzaprav imamo res smolo. Vsi projekti so se sfižili, manager
leta 2007 je obsojenec leta 2012. Pa tale Evropa – tudi ne dela tako,
kot smo se zmenili… Nočejo dati več denarja, le zakaj? Pa tako dobro smo
vse naredili. Tujega (znanja) nismo hoteli, svojega (ničesar) nismo
dali. Le zakaj nas ne želijo več podpirati?

V bistvu, veste, tale kriza v Sloveniji je gotovo zato, ker so drugi
vodili vse projekte. Ne pa mi, ali naši. Ampak drugi. Mi bi to naredili
bolje. Bistveno bolje!

No, ampak ne bomo. Zdaj je težka situacija. Kaj bi se zdaj
izpostavljali? Kar naj se kdo drug. Položaj je tako zavožen, da bo prav
zanimivo gledati, kako mu ne bo uspelo. He he… Pa saj ni važno. Saj so
vsi isti. Tako ali tako ne bo nikoli boljše. Čeprav … Če kaj, smo
dokazali, da se da na naš način poslabšati zadeve. Hmmm… ali bi potem
veljalo, da se jih da na kak drug način izboljšati?

V Piratih s Karibov, filmu z leta 2006, glavni junak, ko poskuša
prepričati drugega, da morata za skupni cilj delati skupaj, pravi:
»Edino, kar je pomembno, je to, kar človek (lahko) naredi in to, česar
ne more narediti«. Torej: brezkončno modrovanje po televizijskih
oddajah, časopisih in po pivnicah nam ne bo pomagalo. Če vse vemo in vse
znamo, če imamo najboljše profesorje, ni vredno piškavega groša. Tudi
izvoziti jih na žalost ne moremo, jih nihče ne bi maral…

Namesto tega bo treba kaj narediti. In ja, pravzaprav bo treba kaj narediti skupaj.

  • Share/Bookmark
Sep 12

Po nekaterih filozofih (najvidnejši predstavnik le-teh je Kant) so razlike tisto, kar določa identiteto. Iz tega sledi, da tudi ljudje brez razlik ne bi vedeli, kdo in kaj smo. Že ob rojstvu, ko se še ne zavedamo, se razlikujemo sami po sebi, tako rekoč po naravi, kasneje pa tudi z lastno aktivnostjo ustvarjamo nove in nove razlike (pa tudi podobnosti) do drugih, ter s tem svojo identiteto. Vse to seveda vpliva tudi na naše delo, sodelovanje in vodenje.

Glede na zgornje se mi zdi zanimivo pokomentirati generacije na delovnem mestu ter razlike med njimi. Na internetu najdete na stotine strani, člankov in raziskav z nasveti, kako je generacija Y drugačna, kako delati z njenimi pripadniki v delovnem okolju, kako se jim prilagoditi. Nekaj najbolj znanih drugih generacij v zahodnem svetu – »Silent« generacija, »baby boomer« generacija, generacije »X«, »Y« in »Z« – ter na kitajskem »Little Eemperor« generacija – imajo ravno tako svoj nabor značilnosti. Nekaj značilnosti, razlik, identifikacijskih elementov generacij smo vam tokrat pripravili tudi v Azimutu in za vodje je pametno, da znamo generacijske razlike spoznati.

A pozor, skoraj vsak avtor, ki piše o tej temi, nam poda tudi vrsto nasvetov, kako ravnati z generacijo Y (ker je pač »najnovejša« v delovnem okolju). Tega vam Azimut ne svetuje. Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Sep 12

1)      Slovenska podjetja so od nekdaj uspevala s posli in strankami v Nemčiji. Košarkarji Olimpije so letos zopet, pa ne prvič in ne zadnjič, pokazali, da znamo igrati košarko na visokem nivoju. Lansko leto smo Slovenci, mimogrede, podobno pokazali pri nogometu, da o uspehih Petre Majdič in premagovanju svetovne elite na smučeh, sem pa tja s kakim zlomljenim rebrom, ne govorim.

2)      Na Bledu, v Sloveniji, swmo organizirali svetovno prvenstvo v veslanju, in Slovenci so najboljši – v vseh pogledih :-) Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Mar 31

Svet je v recesiji. Evropa je oziroma bo morda celo v daljši depresiji. Države Centralne in Vzhodne Evrope (vključno s Slovenijo) so bile še včeraj “največja priložnosti za rast”, danes pa so “največje tveganje za padec”. Čakajo nas propadi podjetij zaradi padca prodaje in izvoza, zaradi prevelike zadolženosti, zaradi izgub na podlagi tečajnih razlik itd. Jasno nam je, da se temu ne bomo izognili.

 

Vsak posameznik, podjetje, ter celotno slovensko gospodarstvo in slovenska družba si želimo, da bi bile izgube čim manjše in katarza čim bolj kontrolirana. Želimo si, da bi bil na koncu povratek v konjunkturo čim lažji. Želimo si, da bi med krizo izkoristili priložnosti in ustvarili še boljšo osnovo za naprej. Za razvoj ne le gospodarstva, ampak celotne družbe.

 

Kriza bo enkrat minila, prej ali kasneje, seveda – po mojem pa velja izpostaviti tezo, da bo minila prej in lažje, če bomo dosegli sodelovanje različnih subjektov – vlad, podjetij, bank, elementov civilne družbe, medijev in drugih.

  Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Okt 09

Včeraj je nacionalka objavila prispevek o finančni krizi, ki je bil po mojem mnenju tako slab, da se lahko le vprašaš: le kdaj se je kriza preselila v novinarstvo?

Prispevek je kot edino banko po imenu izpostavil UniCredit. Počakajte, sem prav razumel: govoriš o krizi finančnega trga, ki je zajela cel svet, in izpostaviš zgolj eno bančno skupino? Praktično največjo banko v Evropi, z največ kapitala, z likvidnostjo, zagotovljeno za nekaj let? Z jasno izraženo podporo centralne banke ter predsednika vlade Italije?

Niti ne narediš na primer analize nekaj bank, da bi se potrudil in pokazal objektivno primerjavo? Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Okt 09

Naključno izbrano zahodno gospodarstvo daje zadnje čase vtis precej okajenega možakarja, ki ve, da je tik pred padcem na nos, in se kar krčevito oklepa edinega, ki ga še zmore in hoče podpirati – in to je po svoji službeni dolžnosti pač mimoidoči finančni minister. Pri tem, ker je majajoči se gospod precej zajeten, ministru pomaga sosed, šef centralne banke. Problem ministra in centralnega bankirja je, da začenjata sumiti, da pri pacientu ne gre le za kak kozarček preveč. Je morda v igri huda slabost, virus, gripa, zastrupitev s strupenimi gobami? Ali pa celo kaka neozdravljiva živčna bolezen? Izbire ni – predstavnika države morata spraviti oskrbovanca v bolnico in uporabiti vse, kar imata na voljo, da se bo možakar izlizal. In ves svet računa, koliko bo stalo okrevanje – 5, 10, 15 odstotkov BDP ali več?

Slovenija, ki je svojo gospodarsko rast desetletje v veliki meri financirala z najemanjem posojil pri omenjenem (zdaj precej bolnem) možakarju, bo zato morala na enako dostopnost denarja in enako nizko ceno le-tega kar dolgo počakati. Morda tako ugodnih pogojev, kot so bili, sploh ne bo več. Obenem imamo tudi sami svoje težave: pretečo inflacijo – delno zaradi svetovnih razmer, delno zaradi plačnih spiral in delno zaradi oligopolov; ohlajanje trga nepremičnin, na katerem padajoče cene in neprodana stanovanja signalizirajo, da povpraševanje ni več večje od ponudbe; starajoče se prebivalstvo; čedalje dražja zdravstvo in socialo; pomanjkanje inovacij, razvoja in tako naprej.

Vse skupaj pomeni, da je položaj v Ameriki, Evropi, svetu in v Sloveniji negotov. Ne vemo, koliko časa bo trajala kriza in kako globoka bo – v tem trenutku je najpogostejša ocena, da hujše krize še nismo doživeli. Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Jul 22

azimut-3-uvodnik.GIF

  • Share/Bookmark
Jul 22

azimut-2-uvodnik.GIF

  • Share/Bookmark
Feb 07

Na spodnjem naslovu si lahko ogledate - če imate ekonomsko žilico – eno boljših analiz trenutnega okolja, ki se nagiba v potrditev mnenj, da je na poti recesija, ki je ne bo ustavilo niti zniževanje obrestnih mer v Ameriki.

http://www.econbrowser.com/archives/2008/02/predicting_rece.html

Kaj to pomeni za Slovenijo? Ponavadi Evropa stopica (vsaj delno) za Američani / mi pa (vsaj delno, odvisno od počutja naših največjih trgovinskih partnerjev) za Evropo. Vse bolj kaže, da se bodo rasti vsaj zmanjšale, če že ne bo res kar recesije… Ekonomski gripi torej ne bomo ušli.

  • Share/Bookmark