Sep 21

Dragi bralci, Kot je znano, bom morda v kratkem dobil novo službo, in tu je dobro mesto, da vsem rečem iskrena hvala za čestitke in dobre želje ob tem začetku.

Ko sem se v zadnjih dneh (kot del krivulje učenja ob prevzemu novih nalog) pogovarjal z različnimi ljudmi, kaj so glavne težave v slovenski družbi, kajti na dotičnem mestu je pametno razumeti tudi širši položaj, mi je kot ena izmed idej na misel prišla spodnja zgodba iz najboljše zabavne ZF literaturi vseh časov – vsaj po mojem mnenju :-) – Štoparskem vodniku po galaksiji.
Glavni junaki med drugim srečajo tudi rahlo čudno vesoljsko “Barko B”, ki pluje po vesolju, na krovu pa nosi zamrznjenih petnajst miijonov ljudi, tretjino prebivalstva planeta Golgafrincham. V pogovoru se izkaže, da je Barka B ena izmed treh, ki naj bi prepeljale celotno golgafrinchamsko prebivalstvo iz planeta, obsojenega na propad, na nov svet. O tem, kakšna katastrofa je doletela domač planet, imajo kapitan, prvi on drugi oficir različne zgodbe (od trka s soncem do velikanske ponorele zvezdne koze, ki naj bi požrla planet)… Tako kapitan kot oficirji izgledajo rahlo zmedeni.
Po vesolju plujejo že več let in čudno se jim zdi, da ne zmorejo stopiti v stik z barkama A in C. Na Barki A naj bi bili vsi golgafrinchamski voditelji, veliki umetniki, znanstveniki – skratka vsi zelo sposobni, uspešni ljudje. Na Barki C naj bi bili ljudje, ki znajo dejansko izdelati, narediti stvari, inzenirji, mizarji, kuharji in podobni. Na njihovi, Barki B, pa so vsi ostali, tako rekoč “posredniki” – svetovalci, marketinški strokovnjaki, iztrošeni TV producenti, frizerji, prodajalci rabljenih avtomobilov itd. Ko so odhajali z domačega planeta, so poslali barko B na novi planet prvo z razlago, da odhajajo prvi, da bodo nov planet pripravili za vse prebivalstvo.
Zgodba se seveda konča z ugotovitvijo, da je načrt, da na novi planet ne bodo ravno pristali, ampak hmmm, strmoglavili, kajti tako je celotna zadeva zamišljena. Za to obstaja tudi razlog, ki se ga kapitan prav težko spomni, namreč… da so vsi skupaj na barki B zgolj en kup nekoristnih prismojencev. Očitno so jim na domačem planetu natvezili zgodbo, da so se znebili celega nekoristnega dela prebivalstva.

Vsak dan tudi mi srečujemo ljudi iz Barke B. Ne znajo kaj dosti ustvariti, prispevati družbi. Pravzaprav jim manjka znanja. Več ali manj znajo govoriti, dvomiti, širiti cinizem, manipulirati – vse pravzaprav bolj kot obrambni mehanizem. Ne zaupajo niti sebi (manjka jim samozavesti) niti si ne upajo zaupati drugim. Zato marsikdo izmed njih poskuša predvsem vleči čim več niti, držati oblast, imeti kontrolo. Da ne bi kdo drugi ugotovil, da je nepotreben. Tem ljudem ustreza razpredati slabe informacije in mnenja o drugih, kajti tako se za trenutek počutijo boljše, kot pa globoko v sebi čutijo, da so.

Tudi na pomembnih položajih sedijo: prestrašeni, da ne bi kdo opazil, da so nesposobni, ustvarjajo probleme, ki jih nihče razen njih ne more rešiti. Skrivajo informacije, na podlagi katerih bi se pravzaprav ugotovilo, da so rešitve jasne in enostavne, le pogumno jih je treba izpeljati. Dobri so postali v povezovanju s sebi podobnimi, ščitijo se med seboj. Čim dlje želijo ohraniti status quo, kar seveda povzroča zaostajanje za tistimi, ki se razvijajo – ampak tem, ki se krčevito oklepajo “svojega”, je to vseeno. To delajo tudi na račun kakovsti dela, rezultatov, na račun ciljev organizacije, v kateri delajo, na račun skupnosti, na račun naroda.

Na srečo so, četudi dostikrat zelo vplivni, v manjšini. Pokažimo in povejmo jim to – spoštljivo, a tudi odločno. Kajti kako dolgo jih bomo še prenašali, preden jih bomo morali izvoziti v kako drugo vesolje?

Poudarjam: po mojem mnenju danes, v težki situaciji, šteje le, kar dejansko narediš, premakneš, kar prispevaš, in nič drugega. Zdaj ni čas za oblast, vrtičke, pozicioniranja, ampak za napredek, dogovore, skupno pot in predvsem pot naprej. Pametno je biti na pozitivni barki. S takšnim razmišljanjem nam bo vsem bolje.

  • Share/Bookmark
Sep 12

Po nekaterih filozofih (najvidnejši predstavnik le-teh je Kant) so razlike tisto, kar določa identiteto. Iz tega sledi, da tudi ljudje brez razlik ne bi vedeli, kdo in kaj smo. Že ob rojstvu, ko se še ne zavedamo, se razlikujemo sami po sebi, tako rekoč po naravi, kasneje pa tudi z lastno aktivnostjo ustvarjamo nove in nove razlike (pa tudi podobnosti) do drugih, ter s tem svojo identiteto. Vse to seveda vpliva tudi na naše delo, sodelovanje in vodenje.

Glede na zgornje se mi zdi zanimivo pokomentirati generacije na delovnem mestu ter razlike med njimi. Na internetu najdete na stotine strani, člankov in raziskav z nasveti, kako je generacija Y drugačna, kako delati z njenimi pripadniki v delovnem okolju, kako se jim prilagoditi. Nekaj najbolj znanih drugih generacij v zahodnem svetu – »Silent« generacija, »baby boomer« generacija, generacije »X«, »Y« in »Z« – ter na kitajskem »Little Eemperor« generacija – imajo ravno tako svoj nabor značilnosti. Nekaj značilnosti, razlik, identifikacijskih elementov generacij smo vam tokrat pripravili tudi v Azimutu in za vodje je pametno, da znamo generacijske razlike spoznati.

A pozor, skoraj vsak avtor, ki piše o tej temi, nam poda tudi vrsto nasvetov, kako ravnati z generacijo Y (ker je pač »najnovejša« v delovnem okolju). Tega vam Azimut ne svetuje. Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Jul 22

azimut-3-uvodnik.GIF

  • Share/Bookmark
Dec 18

No, jaz nisem vedel. Mislil sem, da gre za športnike s tradicionalnim čutom za čast in poštenje, v deželi, ki že pregovorno slovi po tem. A sem se motil. Japonski sumo borci, katerih življenje se odvija v izjemno ozkem konkurenčnem krogu manj kot sto konkurentov, bodo naredili čisto vse, da bi ostali v vrhu, med najboljših 50. Če padejo pod 70-to mesto, so obsojeni na prejemke, s katerimi se ne da preživeti (15.000 US$ letno v deželi, kjer je življenje verjetno vsaj štirikrat dražje kot v Sloveniji!) ter tako na ponižujoče služenje v klanu boljše rangiranim borcem – vključno s pranjem teže dostopnih telesnih delov omenjenih boljših od sebe :-) !

 Navedeno in še mnogo več lahko preberete v knjigi avtorjev Stevena D. Levitta in Stephena J. Dubnerja …

Freakonomics, naslovnica Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Dec 12

Tule je – iz zadnje izdaje McKinsey Quarterly – avtorji James Manyika, Roger Roberts in Kara Sprague – naštetih deset smernic razvoja tehnologij, brez katerih morda čez 5, 10 ali 20 let ne bomo mogli.

Seveda se tudi največji veleumi, kot so McKinsey svetovalci, kdaj zmotijo, zato ne stavite na več kot polovico navedenih. Ena ali dve pa bosta naredili kakega novega Billa Gatesa ali Zuckermana – to so torej morda tehnologije, ki ustvarjajo miljarderje! Ki imajo potem hišice na takihle lokacijah… jaaaa…

island-pictures.jpg

No, torej, želim vam srečno roko pri izbiri najboljših dveh…

  1. Distributing cocreation (or ‘wisdom of the in-crowd’?)
    Outsource innovation to business partners that work together in networks
  2. Using consumers as innovators
    Tap into the new mood of customer engagement for economic benefit
  3. Tapping into a world of talent
    Competitive advantage will shift to companies that master the art of breaking down and recomposing tasks Beri naprej »
  • Share/Bookmark
Dec 10

Dragi moji, Slovenija je lepa. Nikjer ne bi bil raje, pa sem že bil po nekaj koncih. Nič ne rečem. Ampak slučajno sem v Pragi, pa sem šel malo ven – in sem videl, da je petkrat bolj živo kot pri nas. Ljudje na ulicah, vzdušje praznično, veselo, družabno, vrveče, živo! Splača se priti pogledat… in poskusit kakšen češki uličen fast food.

Pa se mi utrne vprašanje: govorimo, da je Slovenija bolj razvita od Češke. Da je pri nas največji “success story” izmed bivših držav za zaveso… V Pragi ne izgleda tako – tu so ljudje avtomobili lepi, ženske oblečene v designerske obleke, domačini izgledajo izobraženi, ambiciozni, dobro situirani; mesto je lepo, moderno, opremljeno, kot že rečeno – prosperira. Česar v  Sloveniji ne morem reči pravzaprav za nobeno mesto, tudi Ljubljano ne - še najbolje izgleda zadnje čase življenje v Celju.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Dec 10

“Panem et circenses” (kruha in iger) vs. Hamlet (What a piece of work is man!)

Saj vemo - rimski tajkuni so pred par tisočletji (ne kot prvi, je pa res, da so se zadeve lotili precej ustvarjalno) ugotovili, da maso zatiranih najlaže kontroliraš s kombinacijo zastonjskih priboljškov (kruha) ter z dobrim PR-om (igre); v kolosejih so tako uprizarjali raznorazne zgodbe, poveličevali rimsko veličino in se za stranski učinek med zobmi lačnih zverinic znebili kakega nezaželenega Rimljana. Kaj to pomeni? Lahko bi rekli – za tiste, ki so igre prirejali iz mnogih, a zagotovo ne plemenitih namenov, ter za tiste, ki so jih prišli gledat – da vse skupaj kaže na to, da je človek pravzaprav bitje nagonov, narave, užitkov, nič pretirano poduhovljenega pravzaprav. Če torej vidiš nitke, na katerih visi, ga lahko obračaš kot marioneto, in nekateri od nas to tudi počno, brez kakršnihkoli moralnih ali drugih zadržkov – in večina jim to seveda dovoli. Torej, človek jemlje in jemlje šibkejšemu od sebe, naj si bo drug človek ali pa okolje, planet – taka je naša narava – in tako bo, dokler ne bo več kaj vzeti.

Po drugi strani imamo skozi zgodovino priložnost slišati ali prebrati kakšno mnenje o tem, da je človek nad ostalim stvarstvom. Da želi in zmore biti nekaj več. Ne mislim le tega, da je pametnejši od drugih vrst v načinih, kako si podreja sebi znano okolje oziroma naravo. Mislim predvsem na to, da naj bi razmišljal o višjih stvareh in se kot bitje, morda celo kot vrsta usmerjal višje, da bi bil “naravni kandidat” za razvoj v nekaj več, nekaj plemenitejšega. Malo romantičen pogled na človeka torej: bitje, ki zmore in hoče nekaj več; ki ustvarja poezijo; ki pomaga drugim svoje vrste (in zadnje čase celo, kadar si lahko privošči, drugim vrstam); ki naredi kdaj kakšno stvar, ker je tako prav in ne zato, ker mu to ustreza. Človek, ki daje v enaki meri, kot jemlje. Ne le na področju materialnih dobrin, ampak (enako pomembno) daje in jemlje tudi umetnost, znanje, ljubezen, veselje, srečo… Bitje, ki ustreza besedam, ki jih je Hamlet sicer izrekel v ironiji, morda pa bi jih lahko mislil resno:

What a piece of work is a man! how noble in reason!
how infinite in faculty! in form and moving how
express and admirable! in action how like an angel!
in apprehension how like a god! the beauty of the
world! the paragon of animals!

Vprašanje, kaj smo in kakšni smo, se mi zdi dovolj zanimivo, da se o tem kakšno napiše. Beri naprej »

  • Share/Bookmark