Naključno izbrano zahodno gospodarstvo daje zadnje čase vtis precej okajenega možakarja, ki ve, da je tik pred padcem na nos, in se kar krčevito oklepa edinega, ki ga še zmore in hoče podpirati – in to je po svoji službeni dolžnosti pač mimoidoči finančni minister. Pri tem, ker je majajoči se gospod precej zajeten, ministru pomaga sosed, šef centralne banke. Problem ministra in centralnega bankirja je, da začenjata sumiti, da pri pacientu ne gre le za kak kozarček preveč. Je morda v igri huda slabost, virus, gripa, zastrupitev s strupenimi gobami? Ali pa celo kaka neozdravljiva živčna bolezen? Izbire ni – predstavnika države morata spraviti oskrbovanca v bolnico in uporabiti vse, kar imata na voljo, da se bo možakar izlizal. In ves svet računa, koliko bo stalo okrevanje – 5, 10, 15 odstotkov BDP ali več?
Slovenija, ki je svojo gospodarsko rast desetletje v veliki meri financirala z najemanjem posojil pri omenjenem (zdaj precej bolnem) možakarju, bo zato morala na enako dostopnost denarja in enako nizko ceno le-tega kar dolgo počakati. Morda tako ugodnih pogojev, kot so bili, sploh ne bo več. Obenem imamo tudi sami svoje težave: pretečo inflacijo – delno zaradi svetovnih razmer, delno zaradi plačnih spiral in delno zaradi oligopolov; ohlajanje trga nepremičnin, na katerem padajoče cene in neprodana stanovanja signalizirajo, da povpraševanje ni več večje od ponudbe; starajoče se prebivalstvo; čedalje dražja zdravstvo in socialo; pomanjkanje inovacij, razvoja in tako naprej.
Vse skupaj pomeni, da je položaj v Ameriki, Evropi, svetu in v Sloveniji negotov. Ne vemo, koliko časa bo trajala kriza in kako globoka bo – v tem trenutku je najpogostejša ocena, da hujše krize še nismo doživeli. Beri naprej »
